Zvočni plašilec

Kakšen je slušni prag, kot frekvenca merjena v Hz, pri domačih pticah?

Tistemu, čemur mi pravimo zvok, je posledica valovanja, ki se širi v dani snovi. Zvok je mehanska energija, ki nastane, če izvor zvoka povzroči gibanje molekul elastičnega medija, v katerem se delčki širijo v obliki longitudinalnega valovanja. Hitrost tega valovanja je odvisna od medija. To povzroči nekakšno izmenjavo visokega in nizkega pritiska snovi, na primer zraka, ki povzroči nastanek vala, ki trči ob bobnično membrano. Od tu se visok in nizek pritisk prenašata v notranjost ušesa, in naprej do možganov, ki razbere kodo, v obliki zvoka.

Uho zazna amplitudo valovanja kot glasnost, torej nizko ali visoko glasnost zvoka. Številu valovanj v časovni enoti pravimo frekvenca zvoka, ki jo merimo v številu ciklov na sekundo, to je v Hertzih (Hz). Ko pravimo, da ima zvok frekvenco enako 100 Hz, pomeni, da vzrok, ki proizvaja ta zvok, zaniha 100 krat v eni sekundi. Uho zazna frekvenco kot moč oziroma jakost zvoka. Hitrejše nihanje pomeni višjo frekvenco in posledično višji zvok.

Človeško uho je sposobno zaznavati zvok v frekvenčnem obsegu med 20 Hz in 20 000 Hz. Frekvence pod mejo slišnega območja človeškega ušesa imenujemo infrazvok, tiste nad omenjeno mejo pa ultrazvok.

Človeško uho najbolje sliši v frekvenčnem območju okoli 4.000 Hz, in človeški govor zavzema območje med 100 in 1.000 Hz.

Nedavno je bil objavljen pregled številnih raziskav o sluhu ptičev (Beason, 2004).

Slišno območje ptic se giba med 40 Hz in 10 000 Hz. Optimalno pa ptice slišijo med 1.000 in 4.000 Hz.

Ni bilo opravljenih posebnih študij za ptice selivke, tudi zato ne, ker v to kategorijo spadajo zelo različne sistematične skupine, od pevcev do plojkokljunov, močvirnikov, itn. Možno je najti podatke samo o nekaterih družinah ptic.

Na splošno lahko rečemo, da ptice, v nasprotju s tistim, kar si večina ljudi misli, niso odlični »slušatelji«, če seveda upoštevamo njihov razpon slišnosti od infrazvoka do ultrazvoka, in jih primerjamo s sesalci.

Vendar obstajajo izjeme. Različne vrste ptic lahko zaznajo infrazvoke (<20 Hz), kot na primer skalni golob (Columba livia), ki je tudi predmet našega poročila in lahko zazna tudi zelo nizke frekvence, med 0,05 in 11 500 Hz. Ne zazna pa visokofrekvenčnih zvokov (> 20.000 Hz). Nekatere ptice selivke so sposobne zaznati infrazvoke, ki jih povzroča lomljenje oceanskih valov. Te zvoke uporabljajo pri orientaciji med migracijo, saj na ta način lahko sledijo obalni liniji. Škorec (Sturnus vulgaris) zazna frekvence med 700 in 15 000 Hz, kar ga izključuje iz zaznavanja ultrazvočnih frekvenc (> 20.000 Hz).

Jasno je, da večina ptic ne more slišati ultrazvoka, le peščica vrst ga je sposobna zaznati, kot na primer kalin (Pyrrhula pyrrhula), ki naj bi slišal frekvence do 25 000 Hz.

Slišno območje domače kokoši (Gallus gallus) se giba med 125 in 2000 Hz. Najbolje sliši v frekvenčnem območju okoli 1000 Hz, torej podobno kot človek.

Med plojkokljuni, mlakarica (Anas platyrhyncos), ki je delna selivka, sliši frekvence med 300 in 15 000 Hz. Vrsta race (Aythya affinis) zazna med 190 in 5200 Hz.

Med sovami najdemo slušatelje z izredno razvitim sluhom, ki so sposobni do potankosti razlikovati višje frekvence: velika uharica (Bubo bubo) sliši med 60 in 7000 Hz, pegasta sova (Tyto alba) lahko sliši frekvence do 12 500 Hz, mala uharica (Asio otus) med 100 in 18 000 Hz in lesna sova (Strix aluco) med 100 in 21 000 Hz.

Težko je na splošno govoriti o sluhu ptic, saj je njegova vloga povezana z biologijo vrste. Vedeti moramo, da je ključno čutilo pri pticah vid, čeprav ima tudi sluh pomembno biološko vlogo in lahko predstavlja oviro, ko gre za prilagajanje okolju. Vse živalske vrste uporabljajo zvok za komunikacijo znotraj lastne vrste, in med pticami pevkami je to najbolj izrazito. Za sove je sluh ključnega pomena pri nočnem lovu. V nekaterih primerih je prilagajanje šlo do te meje, da se je sluh prilagodil zvokom, ki jih oddaja žrtev, kar je še dodatno olajšalo lov.

Razlike v ostrini sluha med vrstami so povezane predvsem z obliko notranjega ušesa. Natančneje, del ušesa, ki je neposredno odgovoren za sluh, je polž. Gre za cevko napolnjeno s tekočino, ki vsebuje čutne celice. Pri pticah je polž ravne ali rahlo ukrivljene oblike, njegova dolžina pa je odvisna od posamezne vrste. Ostrina sluha je odvisna od dolžine polža, kajti daljši kot je polž, več slušnih celic lahko sprejme.

Pri golobu je polž dolg približno 5 milimetrov, medtem ko pri pegasti sovi dolžina polža znaša dober centimeter. Posledično pegasta sova sliši boljše od goloba, predvsem visoke frekvence.

Za sove je sluh pri nočnem lovu pomemben do te mere, da je ta red ptic razvil tudi druge anatomske prilagoditve z namenom, da bi povečal ostrino sluha, na primer sploščen obraz, oblikovan tako, da zvok usmerja proti ušesom, kar jim omogoča natančno določanje lokacije plena, tudi če ga ne vidijo. Večje število čutnih receptorjev tudi pripomore k boljšemu ločevanju frekvenc.

Frekvenčno območje spektra slišnega zvoka pri pticah in človeku je skorajda podobno, upoštevajoč dejstvo, da je čutilo za sluh pri sesalcih veliko bolj pomembno in boljše razvito kot pri pticah. Sesalci imajo namreč zelo dolg in spiralast polž, podoben polžji hišici, od tod tudi ime za ta del ušesa.

ZANIMIVOSTI

Prva stvar, na katero pomislimo pri pticah, je seveda enačenje ptic s petjem. Obstaja kopica zelo zanimivih študij o sluhu in petju ptic.

Vsi vemo, da se vrste ptic razlikujejo tudi po svojem petju. Gre za zvijačo, ki jo raziskovalci uporabljajo za izvedbo popisov in nadzorov nad vrstami.

Petje je nekakšna vrsta jezika, z zvoki in posebnim fraziranjem, ki se spreminjajo glede na različne posredovane informacije. Znotraj posameznih vrst obstajajo narečne različice petja, ki so geografsko omejene. Da ta trditev drži, je razvidno iz grafičnega prikaza petja, kjer na abcisi grafa najdemo čas, na ordinati pa frekvenco. Študija kažejo, da je potrebno pri različnih vrstah petja upočasniti posnetek petja tudi do tridesetkrat, da dosežemo hitrost in višino, ki jo lahko zazna človeško uho. To petje je namreč sestavljeno iz številnih ostrih in hitrih ritmično-melodičnih mikrocelic, pri čemur prevladujejo glissandi (zvezni zvočni zdrsi od enega do drugega tona) in modulacije (spremembe tonalitete). Ravno v teh lastnostih, in ne v frekvencah, tiči razlog, da je petje tako izrazito in svojevrstno.

Nedavne študije so med drugim dokazale, da znotraj določene vrste ptic pevcev, kjer oba spola pojeta, se ženske predstavnice v 60% naučijo novo pesem hitreje kot samci.

Odkrili so tudi, da imajo ptice odličen absolutni posluh. To je sposobnost pomnenja in poznejšega prepoznavanja ene same note (torej zvok specifične frekvence) brez pripomočkov oziroma neke druge note, s katero bi si lahko pomagale, tako da bi slišano noto primerjale z neko drugo noto. V tem prekašajo tako človeka kot miš, ki prepoznata note le v primeru, da imata na razpolago neko drugo noto kot oporno točko. Človek in miš torej ne prepoznata določeno noto, temveč interval. Za človeka velja, da je absolutni posluh prava redkost. Imel ga je recimo Wolfgang Amadeus Mozart.

Dandanes se nekateri zvočni viri uporabljajo z namenom, da bi spodili ptice s kmetijskih zemljišč, pristajalnih stez ali s streh hiš. Veliko teh naprav, ki temeljijo na ultrazvočnem oddajanju zvoka, je povsem neučinkovitih in samo za določene vrste, ki niso škodljive, pa še to samo za omejena časovna obdobja, lahko povzročijo nekaj nelagodja.

Glede na to da, da večina ptic ni sposobnih zaznati ultrazvočnih valov, tovrstne naprave nikakor ne morajo biti učinkovite (Hamershock, 1992; Bomford & Obrien, 1990). Lahko pa povzročijo težave drugim vrstam, vključno s sesalci in žuželkami, ki ultrazvočne valove slišijo na frekvencah večjih od 20 000 Hz.

Da bi bila omenjena naprava učinkovita, bi morala ciljna vrsta živali zvok zaznati, slišati in dojeti kot pripadajočega sami vrsti. Tega pa ultrazvočni generator ne ustvarja.

Zvok mora imeti biološki pomen za žival, kot na primer opozorilni klici lasne vrste ali oglašanje plenilcev. Vendar se ptice hitro privadijo tudi na tovrstne zvoke, zatorej je učinkovitost naprave le začasna. Naj spomnimo, da niso vse ptice potencialni plen za neko drugo vrsto živali, na primer golobi.

Spet druge naprave se poslužujejo infrazvoka, vendar tudi te ne dosegajo želenega učinka. Z infrazvokom, torej nizkimi frekvencami, imajo ptice težavo pri zaznavanju vira, kjer zvok nastaja, saj je anatomsko gledano oddaljenost med obema ušesoma zelo majhna, kar se posledično kaže kot odsotnost uhlja, ki bi lahko zaznal smer.

Zatorej ptice rešujejo težavo tako, da poletijo in letijo v krogu, ker skušajo zaznati, iz kje zvok prihaja s pomočjo Dopplerjevega pojava. Tovrstno obnašanje se v naravi uporablja za zaznavanje osebkov iste vrste ali pri orientaciji.

Uporaba infrazvočnih naprav za odganjanje ptic se je tako izkazala za nekoristno na pristajalnih stezah, setvenih površin, itn., saj ptice letijo v vse smeri, vendar se ne oddaljijo od zvočnega vira.

Lahko trdimo, da so pri galebih in škorcih oddajniki zvoka, ki reproducirajo opozorilne znake (krike tesnobe) in oglašanje plenilcev (kriki ob napadu), zelo učinkoviti. Škorci so v trenutku, ko zaslišijo zvok, ki ga oddaja naprava, destabilizirani, in se začnejo nemudoma pomikati proti manj tveganim območjem. Destabilizacijo galebov povzroči zaznavanje neke vrste boja med pticami in plenilci, ki večkrat motijo njihov vsakdan. V tem primeru ko se ptice na to privadijo, se rešuje s krajšimi oziroma daljšimi premori, tudi kakšen dan, ali s tem, da se zvočnike premakne na sosednje območje.

S spoštovanjem.

BLU, Gordan Miočić s.p.

Dodaj odgovor

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Post comment